Živeli sva dvojno življenje.

Prvi dan v enosobnem apartmaju,

z balkonom,

veliko omaro,

majhno kopalnico.

V postelji lačno čmokali argeto pašteto.

Naslednjo noč pa se pojavili

v velikem ambientu.

Pod nadzorom visokih Mladih,

ki so kopenjski otok varovali z vokitokiji.

Vhod je bil opremljen z rdečo preprogo,

na katero so sprejemali pomembne ljudi.

Ob vstopu je povedala ime najinega gostitelja.

In črno vrv privezano iz enega stojača na drugega so hipoma odprli.

Ob pogledu na čistost,

urejetnost in prfektnost,

je moje razpoloženje naraslo.

Šovu sva se bližali skozi vrt,

ki je bil osvetljen z vijolo luči, 

katere so poudarjale skrivnostnost in 

moč prostora. 

Pot do tja je dišala,

vedelo se je,

da je vrt podkrepljen

z umetnimi vonjavami.

Blago sladkimi,

ravno dovolj poudarjenimi,

da niso pretehtale

čuta vizualnosti.

Bil je vonj, vid,

sluha še ni bilo,

saj je bil prehod do dogodka

pripravljen, da se človek pripravi 

na šum.

Na šum,

ki je v moji glavi šumel,

ko sem se v postelji prebudila

naslednje jutro.

V postelji,

ki je bila pripravljena na naju,

na dekleti, skromnega življenja

izgubljeni med slojema;

bogate revščine in revnega plemstva.

Nina Vinšek