Opekline ponosa
In ko se množica tolaži s pregovorom, naj vrže kamen tisti, ki še ni prodal duše,
ga vržem in z njim razbijem zaprto okno klavstrofobičnim mislim o zameri do sveta.
Kaj bi zameril?
Pa saj to ni moj planet.
Tu se le učim klimatizacije, če nekje, ko bo vsega konec res obstaja kraj z večnimi plameni.
Do takrat pa bom potoval po vesolju med peščico enako mislečih,
med besedami, ki ganejo človeka v meni,
med objemi žalosti, ki narišejo nasmeh.
Šival bom rane v svetlobi, ki pronica skozi senco
v kateri dihajo demoni s praznimi pljuči.
In če me ujamejo, postavijo na grmado,
bodo začudeni, ker znam tako lepo goreti.
..."vrže kamen...in z njim razbijem zaprto okno
klavstrofobičnim mislim o zameri do tega sveta..."
Pesem, ki se zdi kot pripenjanje strun, na katerih potem pesem izzveni v odličen, nekakšen profeniksov zaključek!
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Črni Kos
- 25. 07. 2024 ob 20:36
- Prebrano 377 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 116.29