NAVDIH
Vrtinči se, kot prah je v vetru,
dviga se, izziva me ko pleše
in izgine,
tam nekje nemir ostane.
Hoče, da se zganem,
ga zajamem, v tok besed objamem,
da igram se, sanjam.
Potrka spet, naliva sila,
nič ne prosi, le zahteva
in ne da mi mira.
A ne morem iz praznine,
neizpolnjene sivine
pisane narisati motive.
Ta kitica se mi ne zdi dovolj močna za to pesem. Preveč konkretno, a bledo, razlaga to, kar že čutimo. Tudi ni potrebno, da je "nič" v narekovajih.
Milan Ž. - Jošt Š.
Se strinjam z napisanim. Sem zbrisala.
Hvala za komentar in namig.
Lp. Olga
Navdih, ki je pravzaprav izdih, v katerem je morda lahko hitro preveč sladke topline in se ujamemo v rime - kakor v vedno enako zaokroženo vsakdanjost. Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: olgasem
- 25. 07. 2024 ob 16:49
- Prebrano 218 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 44.54