Iz niča prediraš temo.

Pramene grenkobe vržeš preko ramen,

pogledaš nazaj in se ljubko posmehneš.

Odpihne prah na zapuščeni zvestobi.

Edina, med množicami, ki pozaš pravi napev.

Voda izpira odtis stopala v pesku.

Objemi me v daljavi.

Ne barvaj las.

Leto na leto,

usedlina potiska pogled k tlom.

Vročina življenja topi odvečnost.

Mlinski kamni meljejo vse dimenzije.

Zaslepiš.

Diamant s krilom,

ki ga veter nagajivo dviguje.

Sandra Kocijančič