"Ne vem" je bil njen odgovor,

ko vprašal sem, ali me je kdaj ljubila,

vsa drhteča v jok je bruhnila.

Nisem jo tolažil,

v mislih za vlačugo sem označil.

Polnila je mojo žalost z besedami,

zavajala z rdečimi oblekami.

Dajala objeme, rabljene,

v pohlepu rojene.

Odprl sem ji svoj svet,

bila je moj zlomljen cvet.

Želel sem, da sva pomlad,

ona pa je hotela zimski hlad.

"Ne vem" besede so me prebudile,

njeno pravo barvo odkrile.

K drugemu ljubimcu naj gre,

v mojem svetu bivati več ne sme.

Iris Ivanuša

Iris Ivanuša