
Ko se temá zamreži v gosto tkanje,
obleče kakor gumb okroglo luno,
svetlobe krik se zaduši v mrmranje,
saj se napenja le še z eno struno.
Pobegel žarek skozi okno seže,
poišče list in nanj se ubesedi,
kot sel nebeški z verzi tiho leže
in z zoro je zapis neviden bledi.
Zvečer se pesnik sklanja nad belino,
pero mu vodi roko kot valovi,
bolšči v zapisano mu mojstrovino -
saj je kot Shakespeare v dobi novi!
Ne ve, ko lovor leže mu na čelo,
da skozenj je le iz izvira pelo.
Narava domiselno prepleta in dopolnjuje materijo, da se lahko pesnik zvečer skloni nad belino, da bi se potem našel - izgubljen v prevodu.
Lp, Caki
Najlepša hvala, Caki. Kot praviš. Mi - prevodniki :)
lpi
Vsakdo je struna življenja, ki seveda niha v različnih zvonih. Prisluhnimo, da se ne izgubi(mo) v prevodih!
Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: pi - irena p.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!