Sedim osamljena pod drevesom in gledam modrino neba. Zaslišim korake, ki se mi približujejo. Tvoje korake. Že tedaj sem vedela, da jih bom iskala povsod in molila k bogu, da jih najdem. In tako se je zgodilo.Tvoje oči, tvoja usta, ljubila sem te brezmejno, čeprav nisi bil prvi, a bil si zadnji. Tako sem mislila. A usoda je rekla drugače. Na mojo pot je stopil nekdo, ki me je ljubil z vso dušo. On. Močan, lep, poslan od boga. Njegove besede so mi vrnile pot v življenje, njegove roke in objemi so mi dali vse kar si človek lahko poželi. Bila sem v "devetih nebesih", brezmejno zaljubljena in srečna. Deževni dan je postal sončen, ko si se ti pojavil. Ptice so začele peti prekrasne melodije in veter je lahkotno pozibaval veje dreves. Vse je bilo kot v raju. A vsega je enkrat konec. Tudi te sreče, ki mi je bila dana. Doživela sem raj na zemlji in zdaj molim k bogu, da me sprejme v svoj objem. Moje lice, ki je mokro od solz. Mojo dušo, ki ranjena krvavi. Naj ustavi to bolečino. Naj mi nudi doživeti KONEC.

zorajelen