
Svetlikajoče sonce sence riše.
Globoko v njih skrivnosti razpršene,
ki begajo mi misli odtujene.
Ko čuden strah le prah s spominov briše.
Izrabljene so črte zemljevida.
Ostajajo zabrisana razpotja,
tam zevajo raztrgana brezpotja.
v prihodnost nima živa duša vida.
Razglabljam, razmišljam, se s sabo borim,
možgane usmerjam in srcu sledim,
da čustva premagam, da um si zbistrim.
Ja, danes sem mislec, v nemiru sedim.
Sprostitev je zame prelaganje rim,
le to si privoščim, ker pač ne kadim.
Dež bo očistil, prinesel svežino.
Bo s točo, ploho, mogoče nevihto,
vseh mojih blodenj raztreščil lupino?
Dež bo očistil, prinesel svežino.
Bo s toče, ploho, mogoče nevihto,
vseh mojih blodenj raztreščil lupino?
Hvala Majda za besede, ki pobožajo.
Lp. Olga
Živjo Olga,
Svežina verzov je že tu ! (priznam, da je za nas že kar samoumevno,
da nas vsakodnevno razvajaš s pisanimi šopki besed)
Čakamo še deževne kaplje.
prijazen pozdrav in čim več miru ti privoščim RA.j.
Komentiranje je zaprto!

Napisal/a: olgasem
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!