IZVIR
skopnel je
kot tista bela
voščena snov
ki zaudarja iz pisoarjev
ti pa si raztreseno vznemirjena
tavala od njegovih načičkanih ljubimcev
do razposajenih tempeljskih ljubic
in v njihovih zatohlih gnezdih iskala
tisto
kar ti domnevno pripada
z vsem srcem
vso dušo
z vso močjo
si prepletla dih svojih strun
med njegove jantarne iztrebke
kljub temu se je izmuznil
kot živo srebro
skozi vrzel trenutka
obsedla te je božja norost
rdeči mravljinci so ti gomazeli po hrbtu
njih pekoči ugrizi so te žgali po koži
in v prečutih nočeh
ti je bolečina skazila obraz
v spominu si ga poustvarjala
in v sanjarjenju slikala
skoraj na dotik slutila
kako se topi v nasladi
slišala si kako ti
visoko v zeleni krošnji prižnice
zaljubljeno poje
pa še v teh mislih
se je razblinil
kot se upari segreti jod
mogoče
bo morje
razredčilo grenkobo pogrešanja
vračaš se k izviru
tja med alge in spužve
in rake samotarje
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: brezno
- 30. 09. 2009 ob 21:37
- Prebrano 1466 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 515
