Na zapuščenem borjaču
hira razklana hiša.
Burja odpira vrata
dušam včerajšnjih let,
votla okna suvajo spomine
skozi prepihe občutkov.
Veter suši objokano streho,
počrneli dimnik že davno
ne diha več.
Le skovir se skozi
bolečo tihoto,
ostalino vseh, ki so odšli,
oglaša na starem orehu:
jt, jt, jt.

S culo let,
z odhodom na ramenih
sama sedim -
jt, jt, jt -
na pragu
rojstne hiše.

Ida Semenič- adisa