Sama prihajam.
Sama odhajam.
Opazujem vas, vsi v parih.
Nekdo nekoga povabi na ples.
Nekdo nekoga na kratko poljubi.
Nekdo nekoga poboža po hrbtu...stisne v kratek objem.
V znak spoštovanja.
V znak podpore.
Vsak od vas ima svoj znak.
Vajin jezik.
Samo dva ki razumeta, bereta poglede.
Tiste vajine. Tiste ki ostajajo in živijo vaju.
Kaj zamujam? Ne vem točno.
A nekaj lepega.
Skupna potovanja.
Skupne zime.
Skupno pot.
Skupen jezik.
Posebne poglede.
Dialoge.
Objem za lahko noč.
Poljub za dobro jutro.
Isti ključ.
In korake ki gredo proti mojim vratom.
Tvojim vratom.
Zamudila sem veliko vlakov.
Ali jih spustila mimo, brez vstopa.
Zmeraj bo nekdo ostal sam.
Nepripravljen.
Jaz sem.
Že zmeraj sem znala biti sama.
A ni več tako lepo, kot je bilo nekoč.
Ko nekdo manjka, manjka zelo.
V dvoje tišina ni tako tiha.
Boža bližina misli in šepeta o življenju.
Jutri je še en dan.
Vem, da bo sam prišel skozi vrata,
Kot bom to storila jaz.
Samo en dan. En sam dan.
Samih dni. Let. Desetletij.
Pa kdo še šteje. Naj ostanejo neprešteti
vsi dnevi ko se nismo poljubili.
Ko nismo bili v dvoje.

Barby