Zgodovina neobstoja
Nešteto obrazov
v oblakih misli, želj in hotenj
gre mimo
nevidnega tvojega obličja.
Trepet mrgoli po koži
v družbi nedotika.
Globoko pa
otožno dehti
roža, ki je želela vzcveteti.
Še dobro da ni, bi jo nemarna noga poteptala.
Bo treba naloge dokončati.
ujemi me
odhajam
in vendar ne grem nikamor
slišim jo govoriti
ne išči me
poskušaj me videti v kapljici rose
in kjer sem jaz si ti
in kjer si ti sem jaz
poslušam
drugi beži
plešejo metulji
ujemi me
beži sonce za obzorje
in poslednje
brezobličje
pada s temo
v poljub
( mogoče o istem iz druge smeri).
lp
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: suverena
- 16. 07. 2024 ob 10:15
- Prebrano 200 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 43.39