
Ko ti na dnu sparjene limonade ostanejo
samo še peške
in limonin drat, opazuješ
fantka, ki
ko mu pod prsti na mizi
zmanjka mušic,
začne teptati mravlje in
ko ni več teh,
že šteje speštane ose ob
nagnitem sadju (6) in ko
z loparjem po dvorišču pleše tango in
ob zid ter tlakovce
izmenično
mečka
trupla suhih južin,
konjskih komarjev,
gosenic,
in čebel
se sprašuješ,
če bo odrasel v morilca,
pa verjetno ne bo –
le preveč človeka je še v njem.
Upajmo, da ne bo odrastel v morilca....
Imaš zanimive pesmi. Všeč!
Vsak človek je sposoben umora; nikakor ni to privilegij samo za "psihopate".
Pesem, ki kliče po razmisleku:
Je moriti "človeško"?
Je kdaj preveč otroka v človeku, ali je človek - morilec v otroku že "žival"?
Vprašanja brez odgovorov. Tako kot življenje.
LP, Lidija
Hvala za tako odličen povzetek pesmi Lidija!
moraš biti velik specialist za umor, da se mu lahko izogneš. sicer pa ta avtizem pri adamih običajno hitro mine.
kako se naučiti razlikovati živo od mrtvega. s pomočjo marelic?
lp
Oj Miko,
Evina pesem je super. To smo ugotovili.
Toda o tako resnih vprašanjih, kakšrna je smrt in umor se rajši ne šalimo.
Ker če človek ni sposoben ločevati tako temeljna pojma, kakršen je
umor ali uboj v odnosu do življenja,
potem si ne zasluži naziva človek.
In zato je svet tam , kjer je, in kot družba smo , kjer smo,
jaz pa se lahko do tega distanciram zgolj kot opazovalec,
tiha priča dogajanja, čista zavest.
....pri čemer seveda ohranjam zavedanje o vrednosti življenja in bednosti
odvzema življenja brez privolitve svinje, človeka, upokojenca, konja, muhe,
bolnika, kamele, kita, zločinca, ptice, otroka, štorklje, morilca.
Om Ram
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: Eva Šubic
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!