
Ker v celi, dolgi noči primezelo
na dan je le razmazano črnilo,
neurje čustev, ki me je zajelo,
me vrglo je ob tla - me ohladilo.
Ko gledam vse te čudne kreature
si mislim: Bi tu sploh bilo mogoče
napravit red? O, vem da so klavzure,
ki vedno znova, ko se mi zahoče
ustvarjati monstrum (tèžko berljiv),
pot kažejo k "normalni" poeziji,
da vsak jo čuti, ki je dojemljiv,
Prav kot dela v slikarski galeriji.
Da sama ne zapadem v depresijo,
utiram pot si s staro strategjo.
To je eden od SOS -sonetov
(s Sparino Onesposobljeni Soneti),
ki se mi ponujajo to poletje.
Novi časi me prehitevajo in čutim nemoč generacije, ki odhaja.
Sonet: 4-4-3-3 ... tudi to je najbrž nekaj starega.
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: triglav
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!