Kljub spuščenim ruletam zaradi vročine, roj muh najde špranjo in mi kvari večer.

Zaletavjo se v luč, steno, v nepomito posodo,

brenčijo,

želijo me pojesti,

ni jim mar za pajčevine

pijane od svoje hitrosti.

Opazim le eno muhico, 

ki mirno sedi na mizi in opazuje ves ta direndaj.

Dve mi uspe pokončati,

ampak zdi se, da to ostale le še bolj podžge.

Preko trupel ostanejo nadležne.

Le ta muhica mirno gleda in zdi se mi, 

da ima vsaj eno sivo celico.

Nasmejim sam sebe, ko pomislim,

da tale pa ni do muh.

Vesel sem, da me spominja name.

Črni Kos