Srce moje je postalo kamen

nič ga več ne gane

ne pogreša več nikogar

vseeno je

 če komu je še zame

Srce drobi se od bolečine

pa ne od žalosti in hrepenenja

joče ker zgubilo je radost

žar in srečo do življenja

Za zmeraj so se izgubile sanje

spomini davni in vse želje

je sreča zapustila misel mojo

in željo

 da me pot v svet popelje

Sprašujem se

 zakaj bila sva srečna

zakaj roke so tvoje mene grele

v sivih dneh

 ko padala je toča

zakaj so mene si želele

 Zakaj nebo mi je poslalo bolečino

zakaj v srcu mojem ni bilo toplote

zakaj so ovenele vse cvetice

in zame ni bilo nikjer dobrote

Zato bom žalostna ostala

v temi

 ki je duša tvoja ne želi

morda nikoli več ne bom želela

da pomlad se znova ponovi

Milena