pot
neslišno teče reka
skozi utrujene oči
na travniku nekdo spi
kot izgubljena beseda
zapletam se z biološkimi odpadki
naprej čez cesto
je videti kot da bo na avtobusno postajo
pristal avion
spet kričijo simboli
pod nedolžnimi oblaki
danes ne nosiš magdalene čez reko
ob tebi stoji kot nevesta
pomislim
da nikdar ne bom zapustil tega mesta
stoži se mi po tišini
v starem prehodu zagledam tvoj obraz
Kadar se pojavi pesniški subjekt, se zariše pot, pa vendar je vedno težko določiti, v katerem prehodu se naše poti križajo s potmi pesniškega subjekta, saj se zdi, da se vse vedno le oddaljuje ... Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
da. naša mesta, bivališča se zelo hitro spreminjajo.občutek oddaljevanja je toliko večji.
človek, vendar, bolj ali manj, "pesniško stanuje na tem svetu".
magdalena kot nevesta je zgodba z neke freske ...
hvala, Milan, za tvoj uvid.
lp, m
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: miko
- 06. 07. 2024 ob 18:52
- Prebrano 351 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 166.97