pot

neslišno teče reka 

skozi utrujene oči

na travniku nekdo spi

kot izgubljena beseda

zapletam se z biološkimi odpadki

naprej čez cesto

je videti kot da bo na avtobusno postajo

pristal avion

spet kričijo simboli

pod nedolžnimi oblaki

danes ne nosiš magdalene čez reko

ob tebi stoji kot nevesta

pomislim

da nikdar ne bom zapustil tega mesta

stoži se mi po tišini

v starem prehodu zagledam tvoj obraz

miko

F2#Caki

Poslano:
09. 07. 2024 ob 22:50

dobra ta Pot v starem prehodu ...

Lp, Caki

Zastavica

miko

Poslano:
09. 07. 2024 ob 23:28

pozdrav, Caki.

Zastavica

Milan Žniderič - Jošt Š.

urednik

Poslano:
11. 07. 2024 ob 10:16

Kadar se pojavi pesniški subjekt, se zariše pot, pa vendar je vedno težko določiti, v katerem prehodu se naše poti križajo s potmi pesniškega subjekta, saj se zdi, da se vse vedno le oddaljuje ... Čestitke!

Milan Ž. - Jošt Š.

Zastavica

miko

Poslano:
12. 07. 2024 ob 05:49

da. naša mesta, bivališča se zelo hitro spreminjajo.občutek oddaljevanja je toliko večji.

človek, vendar, bolj ali manj, "pesniško stanuje na tem svetu".

magdalena kot nevesta je zgodba z neke freske ...

hvala, Milan, za tvoj uvid.

lp, m

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

miko
Napisal/a: miko

Pesmi

  • 06. 07. 2024 ob 18:52
  • Prebrano 164 krat

Uredniško pregledano.

Zastavica