Po tednu,
ko so dnevi bežali kot frnikule po bregu,
me ne moti prah na policah,
ne umazan umivalnik,
ne kup perila;
ne smeti,
ki se valjajo po tleh;
ne češnja,
ki se je izsočila na obleko;
ne predolgi nohti,
ki praskajo v teniske.

Času se odmaknem v razpoko,
ki je polna miru.
Lahkotno drsim po zvoku keltske harfe,
okopam se v mavrici,
pojem
in pišem...

Ko bo prišel vsakdan,
ki mora priti,
bom pospravljala
in se dala motiti.

nada pecavar