Ljuba Zala,

dobro te vidim. Še. 

V rdeči majčki, iz katere sili. 

V širokokrilnih črnih hlačnicah z lapuhastim, purpurnim, perunikastim vzorcem tirolskih zaves 

ali namiznega prta. In nad njim.

Pa če niso bili irisi 

marveč hibiskus ali lilija ali karkoli (že),

mi ni mar. Podrobnost naj ostane očem skrita,

srcu ni.

Če si bila Ulrike

in so se tebi pozibavali obloženi boki, 

s poltaktno zakasnitvijo, ne njej

in si ti pela,

ko sem sam džeziral

v odmaknjenem kotu, sam

sem ubiral strune, tolkel ritnice, tipke pritiskal 

še, še, še.

Najine najljubše pesmi sem izvabljal,

nekoč so bile naše, skupne.
Iz tvojega velikega grla zdaj štrli 

cela hibiskusna perunika, 

lilasta je, ognjeno rdeča, karminasta, rumenkasto rjava 

in jaz, sam, siv, 

brez tebe, 

kratek, orumenel kot pozabljeno notno črtovje.

Zala,

če še kdaj,

če še kdaj zapoješ Since you’ve gone, da začutim tvoj glas,

kot da sem kristalni kozarec

in ti pomlad, na katero bom čakal 

do

čisto

zadnje

zime,

         Tvoj

Mirjam Dular