Medtem ko sem po stranpoteh

pobiral črepinje svojih sanj,

sem te nepričakovano našel,

senzibilnejšega od Moneta,

elokventnejšega od Shakespeareja,

bolj pomirjujočega od Chopina,

in v meni se je nekaj zganilo.

Hotel sem več

in ustvaril si prostor.

Sledil sem ti kot intuiciji in razumu,

te bral kot enciklopedijo in šund,

doživljal kot srečo in bolečino,

užival za zajtrk, kosilo in večerjo

ter poveličeval kot boga in sočloveka,

dokler iz mene ni vzklilo seme.

Hotel sem vse

in nisi razočaral.

Zdaj si vtrt v moja oblačila,

vgneten v tkivo mojega mesa

in izvezen v gobelin mojega življenja,

jaz pa sem končno tvoj

in po meni brstijo cvetovi pasijonke.

Kristijan R.