Tak in tako še ni realnost prebila,

epitom, kaj je človečnost nardila.

Dopustil’ smo si boga hitrosti,

pamet nivoja, hudiča norosti.

...

Ne morem naprej, ker še ni.

Nočem nazaj, tam vas ni.

Ne vidim smisla zavijat,

Levo, desno in nevmesno,

znane, zlagane, filme previjat.

...

Me pa drži,

planet ki je ni,

pristne v laži.

...

Kaj v tujih glavah požene,

abstrakt Picassa, mene?

Zato sprašujem, da vem,

a boš vreme, da plujem?

a kira parira? Al’ up še negujem?

Negira mi enostranskost izvira?

Ne, čut realnosti mi ne zastira.

Poganskost, dejansko prodira,

ta pa realnost konkretno zavira,

ker v polne zidove vrat ne odpira.

 ...

Čeprav ne blefiram,

ni želja prisila.

Čeprav nimam mira,

ne insistiram.

Govorjena, nestorjena,

kontrira, pretirana ovira.

...

Laž pa počasi, le se podira.

Z. Peperko