Več je več,

majn je manj,

a tukaj je catch,

tudi manj je več,

s premalo bo zastalo,

a preveč preč bo odveč,

ravno prav pa nikoli ne bo,

da bi se kaos lahko, organizirat dalo,

ko vsega je preveč, medtem pa premalo,

ko vse že nihajoče, se je med sabo zdivjalo,

zmešalo se in zlilo je, v normalo se skrilo,

 ravno vse zvilo, kar zlagano je dano.

Davno pod prisilo te je naučilo,

da ko imaš ti dosti vsega in

celoto v dosegu, celo izven dosega,

ko ti dosti je tega, in dosti maš' brega,

pol te ne bega, da dovolj imaš vsega,

in dovolj vsega pa res je dovolj,

že zgolj dovolj je dovolj,

dovolj je pol dovolj,

dovolj je dovolj.

Zdaj si gotov.

saj je prelilo pokrov,

se namnožilo, krov prebilo.

 Srov trud ne pripelje domov zdaj,

saj za nazaj, se zavedaš zakaj,

domišljija ne služi ti več,

dal si človk’ premau’,

ker preveč si dajal!

Le dovolj ne,

dovolj pa le,

dovolj je.

Dovolj, dosti je pol.

Z. Peperko