Dosti sem jih nabrala, se pohvalim in odložim polno skledo dišečih gozdnih jagod in borovnic.
Zleknem se v travo, bukove veje pa me pogrnejo s svojo prijetno hladno senco. Bukov gozd je zelo lep, visoka, sloka drevesa z gladkim lubjem puščajo podrast goboko pod sabo.

debel hrošč pleza
bilka se upogiba
brenčeče mletje 

Skremžena od bleščave opazujem krošnjo. Majhni rebrasti lističi  drhtijo in šumeče čebljajo med sabo. Kljub mehki travi, me na nekaj mestih v hrbet bode droben žir.
Iznenada se mi pogled nasloni na bližnje pečine. Med petje čričkov se meša prhutanje kril planinskega orla. Veličastno jadra nad globeljo in nekaj časa kroži nad vrhovi smrek. Nato se z elegantnim letom spušča na pobeljen skelet starega hrasta nižje v rebri.
Iz trave iztržem nekaj najdaljših bilk.
Stara starša sta vesela, ko sem končno le doma.
Okrog ust sem vsa plava in rdeča.
"Tata! Mama! Sklonita se!"  ponosno prosim..
Vsakemu okrog vratu obesim po tri dolge koralde iz jagod. "Zato, ker vaju imam najraje na celem svetu!"

Majda Žvokelj