Nikjer drugod
Preveč te je,
da bi te presnavljal sproti,
zato te goltam na zalogo.
Zgrudil se bom na tla,
postlana s trnovo vestjo
in gruščnatim obžalovanjem,
ter napojen, nahranjen in izpolnjen
obležal v deliriju.
Preveč časa bo preteklo,
da bi ga beležil, zato bom raje otopel.
A tudi ko te bo dež spral z mojih ustnic,
ko te bo veter zerodiral z mojih oblačil,
ko bo noč pogasila iskro v mojih očeh,
ko te bo čas prefiltriral iz mojega obtoka,
bom – čeprav izsušen, sestradan in prazen –
še vedno tu.
Trohneč v vrzeli, ki naju razdvaja.
Med preveč in premalo je včasih tako tanka linija, ane?
Lepo branje.
Š.
Zanimiva pesem, popravila bi le dva verza:
...
Zgrudil se bom po tleh, na tla (ali: razlezel se bom po tleh)
postlanih s trnavo vestjo (trnovo)
...
Lp, Ana
Hvala za komentarja.
Ajdovakasa, res je tanka. Samo trenutek si nepozoren in jo nevede prečkaš.
Ana, slovnični napaki sem odpravil. :)
Lep pozdrav, Kristijan
Čestitke k pesmi o posebni dvojini,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Kristijan R.
- 20. 06. 2024 ob 23:11
- Prebrano 345 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 78.78