20231101
s kože dreves
prebiraš brazgotine
svojih ranljivosti
bleščeče luske
v kaleidoskopu
neštetih resničnosti
zdajšnjosti
in prejšnosti
zvijaš v spiralne
DNA življenja
v zavetju svetlobe
pod rdelim nebom
pa reka šepetaje
odlaga svojo
mehko muljasto sled
na kamnito
brežino
Ko naš trenutek v dolgosti trajanja vsega okoli nas kaj malo pomeni ... Pa vendar smo živi in iščemo odgovore?
LP, Lidija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: fionapanmor
- 13. 06. 2024 ob 21:21
- Prebrano 258 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 142.88