Tam zunaj je luč in ljuba svoboda;
na sinji višini blesti se galeb...

V bridkosti in solzah jaz glodam svoj hleb.
Jaz pa v temnici - še hujši od groba!
V bridkosti in solzah tu glodam svoj hleb.

V grajski temnici samevam, svetloba
odvzeta za dolgih mi sedem je let,

in štejem in štejem, ne veke preklet.

v stolpu, ki morska obdaja ga voda,

valove, ki v stene mojega groba

mi butajo vztrajno še v sanjah - galeb

skoz lino mi kljuva zaporniški hleb;

tam zunaj je luč in ljuba svoboda!

Ah, da nebo bi vsaj videti smele
te moje oči, da videl bi bele
oblake in luno in zvezde še kdaj...

Skljuvaj mi skljuvaj, galeb, vse te line!
Prebij že ta zid, da sonce skoz šine

in ključe od vrat mi železnih predaj!

V svojem Yugotu prastarem

sem se skozi Titov Veles

zapeljal tja v Titov Vrbas.

V Titograd sem šel na zelje,

pa tja v Titovo Užice.

V Titov Drvar sem prispel še,

 v Titovi Korenici pa:

čuj, motor že čudno melje ...

Crknil tam mi je neslavno

sredi magistralne ceste.

Šel na štop sem, pa se končno

vrnil v Titovo Velenje!

Matej Krevs