<audio class="audio-for-speech"></audio>

neoprijemljiva realnost.

Strto srce je z ledom prežet.

Ko prosi, hrepeneče

da se sprosti ta trepet.

V strahu, z solzam v očeh.

Ponavlja, ihteče 

vsak tisti sveti nasvet.

Podati oporo si duši,

ki čisto srce ji poda.

Skozi čajno si svečko

Toplino in up si povrača nazaj.

Tli ogenj v njemu, sopara,

a ne stali skorje srca.

Držati se bistva, principa,

preslišat krike, vreščeče,

da se prodal je za vrečo zlata.

Ko kot tujec stanuje,

V svojem templju, sleherni dan.

Svoj lastni nasprotnik

Rušečih temeljev,

ki si jih je razdejal.

A da nove postavi

prestavlja na jutrišnji dan.

Sam svoj inženir

Sam svoj projektant.

Ko zida si znanje

Iščejoč to priznanje

Za ljubezen, za družbo

Ampak vedno, še vedno

Ostane tu sam.

Nima gradu, postavil je le samostan.

Zato barikade postavi,

da si zidovje popravi,

čeprav sam ve, da ni prav.

Včasih prijatelj, ljubimec

zdaj ostal je le znanec,

ki postopa drugam.

Skrit pred očmi.

Postopa po vrtu, zagrnjen in sam.

V percepciji sreče

je vsak morebiten tolovaj,

Medtem ko išče načine,

Skozi temne vrline,

da doseže svoj potencial.

Zgubil pričo in dušo,

otroka v sebi in njegov direndaj.

Znova in znova, mu ista je pot.

Ujet v skušnjavi in Mayi,

Zavedajoč se v glavi, 

Da istemu grehu postopa nasprot.

Kot kača požrešna, ujeta v svoj krog.

Požira svoj rep,

Ker ljubezni ne najde drugod.

Rochus