pesem posvečena mojemu prijatelju pesniku

Pesnik

 

opazujem prijatelja kako piše

obdan z življenjem

ki se mu ne more načuditi

opazujem ga

v zamaknjenem nemiru

z minljivostjo v pogledu

v njem je naseljena

negotovost bivanja

iz katere črpa navdih

porajajočega se trenutka

brezmejna domišlija

je vesolje navznoter

surova lepota življenja

ki napaja njegovo dušo

njegove pesmi so

neposredne in iskrene

njih kri utripa

ritem preživetja

 

 

arno

Komentiranje je zaprto!

arno
Napisal/a: arno

Pesmi

  • 12. 06. 2024 ob 01:43
  • Prebrano 200 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 166.7

Zastavica

Imate vsaj eno nujno obvestilo! Želite pregledati obvestila?
Ste prepričani, da želite zapusti stran? Vse spremembe bodo zavržene!