iztekanja počasi

prav počasi a vztrajno hromijo ta strah

strah pred resničnim

ki nesramno drzno sega pod kožo

in skozi meso do kosti tako vsiljivo

da se skoraj zaustavi še čas nedotikov

čas brez objemov

ves gost in zasičen z navideznim

ko se znova in znova zaciklana v pobege

spuščam po spolzki vrvi spomina

do globeli prisotnosti

do globokih jam njene pristnosti

v polsnu sestopam na skrita dna v votlinah srca

in tam ob še toplem pepelu ležijo

jaga baba, samorog in brezimno dete

ležijo, pa vsevprek neubrano smrčijo

tako neizmerno lepi, tako prepričljivi

da je edino zveličavno le peti in plesati z njimi

v somraku izostrenemu sluhu

pač ne uide tisto blazno rožljanje

v blatnih jarkih tam na vzhodu

tisto grozljivo bobnenje tam na zahodu

vmes pa vsevprek drhtenje zraka in tal

presunljivi kriki s Picassojevega platna

iz lesenih barak, iz betonskih odtokov

iz kovinskih prh pod stropom

zatiskam si ušesa in gledam v temi

kako ob toplem pepelu v brezčasni lepoti ležijo

jaga baba, samorog in neko brezimno dete

ko čas vse bolj neznosno rožlja

po spirali iztekanja

in se vid privadi temi

uzrem še druge stvari

rdeči čeveljc, feniksovo pero, zmahano liro

kiklopovo oko in mnogo

mnogo pretihotapljenih koščkov življenja

lakotna bližine segam

segam z dlanjo do čelne gladine

s prsti čuječe drsim

čez štrenaste lase jage babe

prek spuščenih strun Orfejeve lire

s feniksovim peresom

prek rožnatih lic brezimnega deteta

se privijem ob topel bok samoroga

ko čas vse bolj neznosno rožlja

s ključnikom Guernica

po spirali iztekanja

ob tistem pepelu vsi v krču bedimo

in vsevprek nemo v temo strmimo

jaga baba, samorog, neko brezimno dete

in jaz

#ukrajina2022

fionapanmor