
Še je tista hiša,
nekoč za vse odprta,
bila je srečen dom,
zdaj tiha je, je zaprta.
Še je tista izba,
zdaj prazna, zapuščena,
v njej je mrzla peč,
ki dolgo že sameva.
V izbi na tej peči,
v poltemi smo sedeli,
je zgodbe govorila,
prav vse smo ji verjeli.
Napete in skrivnostne
so vsak večer živele,
nam mladim poslušalcem,
oči so kar žarele.
Zdaj, ko je vse tiho,
se zdi, da tam sedi,
nam govori, prepeva,
kot tiste davne dni.
Hvala za tole pesem, ki je v meni priklicala zelo lep spomin
Lp, M
Sem vesela, da ti je obudila spomin. Verzi temeljijo na resnično doživetem.
Lp Tolminka
Se mi je kar dozdevalo
Tudi sama sem napisala pesem z naslovom hiša na to temo
Lepo bodi z lepimi spomini
Mateja
Posrečena nostalgija v rimah.
V zadnjih treh kiticah predlagam metrično izpopolnitev, saj nekateri verzi "sekajo" iz ritma.
V izbi na tej peči,
v poltemi smo sedeli,
je zgodbe govorila,
prav vse smo ji verjeli.
Napete in skrivnostne
so vsak večer živele,
nam mladim poslušalcem
oči so kar žarele.
Zdaj, ko je vse tiho,
se zdi, da tam sedi,
nam govori, prepeva,
kot tiste davne dni.
LP, Lidija
Boš popravila v objavi? Naj jaz to naredim?
LpL
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: tolminka
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!