Nekoliko srhljivo se konča sonet, ki je v prvem delu poln romantike.

Nada, hvala za dotik. V začetku vsega je nekaj lepega, blagorodnega ... in za ohranitev in prilastitev tega, človek ne izbira sredstev, pozablja, da mu je vse to podarjeno v začasno uporabo. Zaradi te pozabe, se vsake toliko časa dogajajo vojne groze in polnijo brezna, iz katerih štrli zev spomina in opominja ... Naj bo Mir in vse Dobro za Vse!

Lp, Caki

Zadnji verz se mi ni posrečil, trenutno nimam ideje, kako bi ga izboljšal. Morda ima kdo kakšen predlog? hvala :)

Caki,

meni je zadnji verz povsem ok! Lepo napreduješ s soneti!

Lep pozdrav, Dejan

Dejan, 

hvala za branje in mnenje. Vsebinsko mi zadnji verz ni šel v kontekst, zdaj, po nekajkrat ponovnem branju, pa sem dojel tisto, kar sem čutil ob pisanju ... torej, da lahko postojiva, ker čas groze več ničesar ne skriva ... spomin pa naj zmeraj opominja, da se vojne grozote ne ponovijo nikoli in nikdar več.

Lep pozdrav, Caki