
Spodnesi mi tla pod nogami.
Naj pozabim kako je, ko hodiš.
S teboj bi lebdela kot sokol na poteh brez mej.
Odreži mi pristanek,
Zruši zavore mojega telesa
In le plavaj z menoj brez cilja.
Pokaži mi kako enostavno je biti,
kako čutno se je predati telesu, ki ga vodi življenje.
Z menoj zapri oči in me najdi v temi.
Le srce naj sveti,
tista zvezda, ki nas vodi iz pekla do neba.
In pristaja povsod kjer ni mogoče.
Danes me odpelji na svoja pota
in me utrujeno od valov pospremi nazaj.
V moje mirno morje sanj.
Mar je sploh potreben zunanji dejavnik?
Včasih je. Ni mus da je velik. Lahko je samo način kako vidiš neko stvar, ali kako te nekdo pogleda. Neka kretnja, ki te zamaje...neka malenkost je zmeraj potrebna, da se prebudiš v sebi. Mogoče samo stavek, beseda nekoga. Pesem. Nekaj.
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Barby
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!