deklica
vzel jo je k sebi
čeprav mu je vrgla kamen v glavo
in je pritekla kri
smejala se je
ko je odhajal
in tekla za njim
pokaži mi buško
pokaži
ali nisem kot ti
postavljena v zanikanje
čisto na sredo
kot pozabljeno sonce
toliko hrupa za tako majhen grob
toliko rabljev za moje zaupanje
grob duše
vsi
…
izzvenel je njen smeh
minilo otroštvo
ljudje zazrti v prah in kosti
niso verjeli
da jo je kadarkoli kdo slišal
pozdrav, Tanja in damjana. hvala za branje.
lp, m
Tudi mene se je dotaknila teža te pesmi. Mislim, da dobimo veliko asociacij, če imamo odprte oči in smo ob tem tudi resnično budni! Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: miko
- 31. 05. 2024 ob 01:51
- Prebrano 400 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 245.77