Praviš, da vedno veš, kdaj
je nekaj prvič.
Morda še drugič in tretjič.

Praviš, da zadnjič ni število
niti neznana prihodnost.

Praviš, da obstaja,
medtem ko se predajaš
okusu sladoleda,

ali plavaš v jezeru
gol in z zamahi lomiš
gladko površino vode,

ali ko se ljubiš,
silno in nevzdržno
ob zaključku popolnega dne,

ali ko posedaš v mesečini
in občuduješ zvezde,

ali ko poslušaš najljubšo pesem,
ki jo od prvega
trenutka ponavljaš, ponavljaš,
se je nikoli ne naveličaš,

ali ko neuslišani ljubezni
napišeš sporočilo,
goreče in obupano –

Praviš, da je zadnjič v odgovoru,
zakaj na konec postaviš piko,
hip zatem pa še drugo in tretjo.

Maša Šemrov