
Skozi razbito šipo
stare mestne hiše
oprezam
čakajo pred semaforjem
gledajo na uro
skladno pospešijo korak
marjonete
z govorečimi glavami
prožnimi udi
pripete na vrvice
nevidnih gospodarjev
golobi zagrulijo
taščica zapoje
kraljestvo marjetic se ziba v vetru
čebele brenčijo
na koščku nepokošene travne zaplate
pavlinček z nežnimi krili pristane na mojem nosu
če bi po vaši podobi gradili svet,
bi nas prezirali
se nam posmehovali?
ga vprašam
z neba se zlije svetloba
ko speljejo v avtomobilih
vedno lačni
nenasitni
lastnega ega
porcelanasta duša
v kotu stare mestne hiše sem
moje misli so fluidne
a vseeno
ne razumem
te hierarhije
Nihče ni po podobi nikogar. Vse je točno tako kot mora biti - usrano.
Pesem se me je dotaknila, morda le nekaj drobnarij:
3. verz: oprezam s pogledam (ali pa: jih zasledujem)
dobesedni govor lahko daš v ležeči tisk in ni ti treba uporabiti narekovajev,
lp, Ana
Ko smo opazovani z drugačnimi očmi ... čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: Priya
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!