
Parkirala je svoj veliki, prestižni črni avto. Svojo dvajsetletno kripo sem ustavila nedaleč za njenim. Samozavestno je izstopila iz avta, si dala opravka z obleko, ravnala gube, ki jih ni bilo in se skrivoma ozirala po parkirišču, ali jo morebiti kdo nevoščljivo opazuje. Bila je polna sama sebe. Z make upom in cunjicami si je neuspešno poskušala skriti trideset let, tako da je ostala pri svojih šestdesetih. Stopila sem do nje in jo prosila, da mi odstopi parkirni prostor. Zaničljivo je premerila najprej mojega Punta, nato pa še mene.
"Pa kaj še!" Ironično mi je dejala, da je pač prej prišla, ostalo je pa ne zanima. Z roko si je nečimrno popravila frizuro.
ena ena tri
oddajam invalidnost
in parkirišče
Draga Majda, čeprav je žalostno, kako egoističen je lahko človek, sem se ob branju tvojega haibuna prav zabavala.
Način kako opišeš nemogočo situacijo, mi je zelo všeč in tvoji haikuji so res izvirni (*_*)
Bodi dobro, Marija
Ps:. No sedaj si se že navadila, da povem, če mi kaj pade v oko. Tokrat -
1. izstopala iz avta
mislim da bi bilo bolje izstopila ...
2. mojega Puntota, ...
tukaj bo verjetno pravilno mojega Punta
Oj, Triglav, moj dom,
kako si krasan!
In - Janez Čuček bi rekel: "Ostanite še naprej z nami!"
Vedno cenim pomoč, kar si opazila, je res nepravilno. Ma, buh ti dej zdrauja!
Hehe, ne zameri, sem malo nabrite volje, v Goriških brdih sem ob cesti izven vasi ustavila ob osamljeni češnji, potegnila vejo polno debelih češenj kar skozi okno v avto in se jih najedla. Nato sem vejo prazno prepustila nazaj drevesu . Če mi pa nihče ni branil ...
Hvala za pomoč! Majda
Ni za kaj, Majda.
A veš, da se mi sedaj sline cedijo in ti zavidam rabutanje, haha (*_*)
M
oj Majda
Sicer si haibun bolj zasluži komentirano pozornost , ampak naj ostane le pri antijunakinji - slabi "punci". Predvidevam, da se "tem ljudem" veliko "dogaja" v trenutkih pred smrtjo (če so pri polni zavesti) , kakor da bi želeli nadoknaditi vse zamujeno,
ko se jim "vsiljivo" oglasi lastna vest, češ, ves tvoj materializem in
nadutost je bilo povsem brez smisla in haska.
No, če že niso imeli nam podobnega polnega življenja nenehno,
se jim pa vsaj ob slovesu vsuje veliko duhovnih spoznanj - schnellkurs.
bodi lepo in prijazna do gostov v češnjah, če so
Ja, Rajko, enako razmišljam tudi sama. Če so prisebni "na koncu", jim zna biti kar hudo pri srcu, sicer pa, v 14 ih letih, kar se tiče invalidskega prostora, sem doživela že vse sorti. S strani ljudi, medtem, ko policijo in redarje zares samo pohvalim. Takim karakterjem, ki vedoč parkirajo na označenem prostoru, (2 m do dvigala), pa, če se mi dvigne pritisk, pokličem redarje ali policijo (pridejo takoj) in zaprem izhod avtu, do njihovega prihoda. Spet drugič, grem mimo in domov, ali pa pustim listek za brisalci - Vzeli ste inv. prostor, vzemite še mojo invalidnost. Avto je slikan! Kar pa ni res, enostavno se mi kdaj ne ljubi, pa se razžalostim od nemoči.
Hvala, ker me spremljaš.
Pripenjam link, če bo deloval, poglej si.
SVOJO dvajsetletno kripo sem ( in ne: mojo dvajsetletno kripo sem ...- škrat je bil prej)
; )
( sem kar sama spremenila črko, čas je dragocen ... )
Drugače pa - še en odličen haibun, zelo pomensko močan. Haiku na koncu razjasni bistvo!
Hvala, ti, Lidija, za popravljen svojilni zaimek, ja, spregledala sem. "Ma dns se j ndejla pej fajn lotila!"
Lepe pozdrave vsem poetom! Majda
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: Majda Žvokelj
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!