smog vsakdanjosti

te sidra v krožno cesto

pričakovanja pa

še sejejo

goste sence

v vzporedja

ko nič več

drug z drugim

ne gre

ker je pod repom

mesec bolj

kosmat

pač le še komaj

drug ob drugem

bi tam

na obrobju

samo malo

čisto

čisto malo

raztegnila čas

za ležanje

v travi

in žgečkanje

juga v krošnjah

oljk

tisoč poljubov

globoko

se srce

še uri

v odpuščanjih

da operjena

v besedo izgorijo

smelo tre

plodove

trdih zmot

se za postavo

več ne meni

se ne spreneveda

z odmevi

harlekinsko

prešuštvuje

zrelo čez rob

kaplja

za milost

valovanja

v diaspori

med bilo in bo

z materinim mlekom

razvaja lažni še spomin

ko stopalo

okorno

ritem srca lovi

in metulje

v glavi

za ples

do

konca

ljubezni

vse pogosteje

pobožno

hodiš k reki

da bi te kot ribe

nesla

do oceanov

hodiš

sama

blodiš

začarana

v pomladi

fionapanmor