Ko morje čustev pada, se dviguje

in brez nadzora misel nate vzhaja,

vrtični, iluzuja se poraja,

bori se, plava in načrte snuje.

Srce po svoje bije, se oplaja,

da čustva v sebi si preoblikuje,

možgane, um spet človek potrebuje.

A kaj, ko misel znova me zavaja.

Kako težko je med čermi veslati,

ko sla v valovih poželjenje skriva.

Zavist, izraznost drugih, čast oblati,

jo vedno znova strah solzà zaliva.

Kako v tej zmedi pravo smer iskati,

da pelje me do ljubega zaliva?

olgasem