Čakala sta na lepši čas,

daleč bil je njun obraz,

v srcu le  bližina,

v pismih del spomina.

V mesečini morje je sijalo,

kakor biser se je lesketalo,

gledal   valove je  srebrne,

upal, da se kmalu vrne.

Ta ljubezen je bila

v marsičem prikrajšana,

to ni motilo ljudi,

ki zavistni so bili.

Komaj čakal je na to,

da sprehodil bi se z njo,

do potoka, kjer se v reko izliva,

preko jase, ki jo gozd zakriva.

Če takrat bi čutila,

da mladost prehitro se konča,

bi bolj hitela,

bi več živela ?

Selena