Vse bolj obračam teleskop v zgodovino otroštva;

pomerjam obleko iz sanj in gledam v čas,

ko sem še gradil kostno maso,

ko mi po hrbtu še ni plezala dvoglava kača.

Sprehajam se ob stikalu in opazujem,

kako sem se začel spreminjati v atome,

v sonce, v trk galaksij.

Popelji me v vragolijo na cvetoči jasi veselja.

Ne vem kaj piše v knjigi kraljestva,

ne vem kakšno je preroštvo,

a rad ležal bi tu, na mehki travi,

legel bi v banjo zvezdne kopeli.

Ko pade mrak, mimo mene hodi bela senca;

koga mi pošiljaš za družbo, sam bog ve.

Zaenkrat bom tu, ob ognjenih zubljih trosil

želje in risal, kot da ne trepetam,

verjel bom najvišji tej dobroti,

verjel bom tako, kot verjamem, ko poduham cvetlico,

tako, kot nastavim lice sončnim žarkom,

tako, kot zapoveduje blagovoljno brezličje.

Luka Višnikar