V TEMI
Skrivam se pred tabo
veter me objema
nočem
da me vidiš
in da v oči si zreva
Oba bi čutila bolečino
ki nama bila na poti je zadana
bi zopet po licih tekle solze
in odprla bi se zopet rana
Zato ostajam raje sama
med poljem
reko in drevesi
med pticami in rožami
in med modrimi nebesi
Ko roko mi nekdo poda
mi srce v prsih zaječi
ne vem
če se na licu mi pozna
da stara rana zaboli
Zgubila sem se sredi sonca
sredi morja in trave zelene
odšli so dragi vsi od mene
besede lepe ni za mene
Pozabljena stojim v temi
ko grom doni in blisk se smeje
tolažbe več nobene ni
in žarek me noben ne greje
Draga poetesa,
Spet si drznem pripomniti, da so tvoje pesmi predolge. Tale bi bila bolj učinkovita, če bi imela le prve tri kitice.
Srčen pozdrav, Marko
Res je, tudi meni se zdijo predolge. Prve tri kitice bi bile čisto dovolj.
Lp, Zora
Hvla za vaše komentarje. Resnično se moram popraviti, kar tudi poskušam, a mi bolj malo uspe, ker se kitice kar porajajo. Bom bolj pazljiva in ne tako dolgovezna.
Hvala in lepe pozdrave!
MILENA
Milena
Ko se mi pesem poraja
jaz izpišem vse
pustim da besede malo odležijo
nakar jih dobro zbrusim
še malo spilim
in glej
čudež
iz ene pesmi
nastale so mi dve
;)
Lp
Tanja
Točno tako. Tudi jaz sem že uspela tako narediti, in glej ga zlomka, zopet sem zašla na stara pota. Bom se potrudila in tudi meni bo uspelo iz ene pesmi narediti dve. Hvala!
Lp,
MILENA
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Milena
- 15. 05. 2024 ob 08:46
- Prebrano 199 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 83.1