V mojem srcu majhen škratek,
guga se na veji,
gugalnica se nežno ziba
v vetru listje šelesti.
Hrast k tlom poveša veje
a srečno moje je srce.

Z roko se dotaknem lubja
telo drevesa vzdrhti,
kakor da dotaknil sem se vode
v suhi strugi mokro listje šelesti.

Zimsko cvetje je na oknih
v zmrzlem snegu so sledi,
sonce odide k večeru,
meni spati se mudi.

Ko zaspim spet sanjam
hrast, ki spet poveša veje,
zemljo, ki trpi od žeje
majhen škrat pa tam pod hrastom spi.

Moje misli so zaspane
trudim se po sanjah potovati,
v mojih sanjah čutim nežno roko,
s katero vedno me tolaži – mati.

Tomaž Jevšenak