Se nežno smejiš in me gledaš v oči

a v srcu si nekaj želiš

prižemaš me k sebi in božaš z roko

pa vendar od mene bežiš

Zapustiti me hočeš na poti življenja

pozabiti za vedno moje oči

ostati sam sredi nevihte

bliska in groma sredi temnih noči

Kaj sem storila

da se odmikaš

in brišeš sledove najinih noči

mar nisem ljubila te srčno in vdano

da plamen ljubezni več ne gori

Ugasnil za vedno v srcu je tvojem

ni mi poklonil niti besede

čeprav sem jokala

 iskala povsod

tvoje predrage poglede

Usoda ti bo poklonila pot

s cvetjem dišečim postlano

a ti boš brisal daljne spomine

in tiho boš jokal za mano

Milena