Rad bi jokal, nisem že enajst let.

S terpavetko sva predelala vse travme,

pa me ni pripravila do tega.

Na trenutke se mi zdi, 

da podvomi v svoj magisterij in da malo manjka, da jaz tolažim njo.

Nisem brezčustven mačo, ki je mnenja,

da moški ne sme jokati.

Daleč od tega.

Cmeral bi kot majhna punčka, ko ji brat vzame najljubšo igračo.

Pa preprosto ne zmorem.

Še na pogrebih ne jokam,

v prsih divja nevihta, zrkla pa so suha

ob ogledu Gladiatroja, ko Maximus prehaja v Elizij.

Ne jokam ob glasbi, ki trga dušo.

Morda jokam na papir.

Morda sem preveč jokal kot otrok.

Morda je depresija ustvarila premočno blokado.

Kdo bi vedel.

Vem pa, da ne bi rad jokal,

ker sem žalosten.

Ampak zato, ker je lahko vse tako boleče lepo.

Črni Kos