Opoldanski vlak. Zelena reka.

Njen spomin me bo nekega

dne posrkal vase, tako kot

moj spomin srka vase tisto,

kar pripravim svoji eksistenci.

Sol ki postane čista kri in nato

koagulira v poželenje do življenja.

V gosti megli vidim luč in to luč

ustvarja, kar je imanentno v meni.

Rosa tako sladka in za nameček,

ščepec glasbenega nihilizma,

četudi ta ne drži celote.

Mežikajoče iskre kazijo turobnost,

pokrito čez ledene vrhove. Je to

samo moja slutnja, prijatelj? –

kako se razvija ta poetika zime,

z razprtimi rokami in nepopisanim

listom, ki kliče naše melodije,

tam nekje pri družnem ognjišču.

Zapeljala me je vzhajajoča noč,

medtem ko sem posedal v

družbi slikovitih besed in gradil

misli v oblake, ki so še ostale

v modrini in se nato razblinile

v dokončno ugodje. Cimet diši

po mesečini, onkraj vsega kar

je ostalo za nami, hladen veter

odnaša hladnost, je le pobudnik

na poti, po kateri stopamo v nov dan.

Čas se je prevesil čez mejo štetja,

ostalo je sonce in jutranja zarja,

nekaj kar nas čisti, pomlaja in

ohranja do ponovnega snidenja.

Luka Višnikar