Kot da bi frišni veterc
premetal staro strohnelo seno,
se zasvetijo utrujene oči,
ko se tvoje v moje zazrejo.

Kot kopanje v zelenem potoku,
me predrami vsaka tvoja beseda,
tako mi prija tvoja bližina,
še zadnji dvom v meni se hitro preda.

Tako rdeča in rumena je ta jesen,
dobila je vonj po bučah in grozdju,
tako lepi so oranžni večeri
in temačni sprehodi ob gozdu.

Ko od žalosti ne moreš več žalovati
in ko se človek izjoče do suhega,
takrat rabi toplo in mehko besedo
in resnično pravega prijatelja.

roja