Lovke
Mirna sem.
Vpletena v tišino.
Kot gladina vode
v zgodnjem jutru.
Nekoč je v ta stekleni
mir v mimohodu vrgel kamen.
Zganila sem se,
zazibala.
Danes se spet oziram vase.
Vem, da sem še vedno kalna.
Na dnu.
Čisto ob kamnu
se voda še ni umirila.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Helena
- 24. 09. 2009 ob 13:43
- Prebrano 1954 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 963
