Bila je deklica mala,

razigrana, vesela,

tako srčkana, zala,

komaj pet jih je štela.

A nič kaj ubogljiva,

kar precej nagajiva,

se okrog je podila

in mamici svoji

skrbi povzročila.

Dóli na vasi

je imela vrstnico,

nerazdružljivo

v igri družico.

Nenehno sta onidve

skupaj tičali,

polni zamisli

dan za dnem se igrali.

Po strmih klancih

sta kolena lupili

ob potoku, po tratah

vse mogoče lovili...

Domov nista znali,

svoje starše jezili,

z leskovo šibo

kdaj pa kdaj jih dobili.

Ko je poldne zvonilo,

je bil čas za kosilo

a bogsigavedi

na katerem drevesu

takrat sta viseli

ali v luknji kateri

pod vasjo sta čepeli.

Vse sta staknili,

povsod se podili,

vedno kaj novega 

skupaj odkrili.

Mama je karala

hčerkico svojo:

Ubogaj me, 

moja deklica mala.

Bilo ji hudo je

a ubogat' ni znala.

Na lepe obljube

je takoj pozabila,

spet šla je po svoje,

da še kaj bi odkrila

in svoje otroštvo

tam na vasi užila.

tolminka