Skozi jutri, gledam svoj dan,
mimo pekla, s pogledom hladnim,
panično bežeč, dajem dušo na plan,
tovorim bremena, da spremenim jih v dim.

Ostro kot nož, v lice bolečino zarežem,
Z dihom plitvim, hudičev požar gasim,
zlate črke, na kamen poležem,
s krikom nemim, samega sebe dušim.

In misel na mladost, iz raja prihaja,
ko z angelov krili, drvim za spokojem,
le koga moj um, um utrujeni zavaja,
kot vedno si lažem, ko sam sebi pojem.

Post Scriptum: ...proti raju, se opazi angela

Robert Tudjina