To je ta čas, prijatelj;

površina pojenja v potok

in z malo spodbude v

neobrzdano reko.

Divjina si moja, ko tečeš

skozme kot samoizpovedna

pesem – to življenje je divjina,

ko premakne se iz vsakdana

v nesmrtno noč in ko podton,

zaraščen od resnobnosti,

preraste v ponorelo žetev.

Ognjeni zublji žgečkajo zarjo

in somrak preplavlja travnate

zaplate majskega gozda.

Takšen blagor si bomo izborili;

kaj vse drugega se izgublja v

pozabo, da kar še ostane v tem

suhem zatonu, je neizkrivljena  

sreča, med zemljo in nebom.

Luka Višnikar